Klementina Golija
Kuratorka
ONKRAJ POGLEDA
Razstava raziskuje okno kot prostor prehoda in prehajanja ter kot okvir, skozi katerega zaznavamo svet, hkrati pa smo tudi sami izpostavljeni pogledu drugega. Umetniška dela razpirajo vprašanja prisotnosti, pogleda, zaznave, svetlobe, prostora in dojemanja resničnosti. Okno kot motiv postane prostor osebne refleksije: kaj vidimo oziroma gledamo, kaj želimo videti ter kako zaznavamo in razumemo tisto, kar vidimo.
Okno v sodobni umetnosti presega svojo prvotno materialno pojavnost ter postaja fizična in simbolna meja – metafora pogleda, nadzora, bližine in distance. Predstavlja mejo med notranjim in zunanjim, med videnim in skritim ter med opazovalcem in opazovanim.
Tema odpira razmislek o tem, kako pogled oblikuje našo izkušnjo in dojemanje prostora ter kako umetniško delo odpira prostor za večplastno interpretacijo, vzpostavlja dialog med različnimi pogledi in ponuja širok nabor interpretativnih možnosti v različnih medijih. Pogled ni nikoli nevtralen. Oblikuje naše razumevanje sveta; tega pa nenehno preoblikujejo naše izkušnje, spomini in osebne zgodbe.
IVAN DE MENIS je tridimenzionalnim in večplastnim barvnim objektom oziroma kubičnim strukturam barvnih kock in blokov, ki jih je poimenoval »Tessere«, ter seriji del z naslovom »Compressione« v zadnjem času dodal še okrogle slike, ki jih je poimenoval »Tondi«. Tokratno razstavo sestavlja instalacija petih okroglih slik, ki delujejo kot stenski objekti oziroma kromatske linije. Za vse prostorske objekte je značilna tehnika večplastnega nanašanja barvnih pigmentov, emajlov, olj in epoksidnih smol na leseno osnovo, ki jo pogosto zapre v kalupe in vanje vliva zaporedne plasti barvne smole. Ko odstrani kalup iz pleksi stekla, opazimo organske kromatične prehode in izrazitost stranskih detajlov, ki delujejo kot nekakšen geološki prerez umetnine ter razkrivajo celoten proces njenega nastajanja. Sprednja ploskev ostaja ravna, monokromna, svetleča in geometrijsko čista, medtem ko se robovi spreminjajo v mehke, prelivajoče se, a bogate barvne zapise.
DUŠAN FIŠER slikarsko polje razume kot odprt prostor raziskovanja, zato se iz dvodimenzionalne slikovne površine organsko razvijajo tridimenzionalni kiparski objekti in instalacije, ki razširjajo vizualno in konceptualno razsežnost dela. Avtor se v svojem raziskovanju poglobljeno ukvarja s svetlobo, optičnimi učinki in zaznavanjem vidnega v odnosu do gledalca in družbe. Na tokratni razstavi se predstavlja z instalacijo z naslovom Bela hiša, črne hiše (Pogled zavedanja). Okrogla kiparska forma, ki evocira oko, okulus ali lečo, skozi opno dopušča pogled na ogrodje praznih hiš. Instalacijo dopolnjuje s horizontalnim nizanjem črnih hiš. Bele in črne hiše v instalaciji vzpostavljajo dialog med svetlobo in temo, vidnim in skritim ter spominom in pozabo. Hiša kot arhetipski simbol presega svojo narativno naravo in postaja večpomenska metafora bivanja.
IRMGARD HUMMITZSCH je vizualna umetnica, ki z umetniško fotografijo beleži izseke arhitekture in jih preoblikuje v povsem nove abstraktno-geometrijske fotokolaže na aluminijastih ploščah. Razstavljena dela so nastala kot variacije na temo okna iz različnih perspektiv, pri čemer avtorica z izjemnim občutkom analizira svetlobo in sence ter jih z geometrijsko risbo nadgrajuje v samosvoje, prostorsko zasnovane elemente likovne izpovedi. Avtorica v središče kompozicije postavlja okno, ki odpira pogled od znotraj navzven, v prazen in odtujen metafizični prostor brez kakršnega koli razgleda ali vsebine, ki je reduciran zgolj na geometrijsko razdelitev slikovnega polja. Pogled ustvarja občutek distance, kot da zunanji svet sploh ne obstaja; okno v tem primeru deluje kot hermetična membrana, ki prepušča svetlobo, zunanji svet pa razosebi in ga spreminja v oddaljeno kuliso.
MARIO PALLI v svojem prepoznavnem minimalističnem izrazu ničesar ne prepušča naključju. Vse je načrtovano in skrbno pretehtano, vselej v iskanju subtilnega ravnovesja med posameznimi lazurnimi in nekoliko močneje obarvanimi ploskvami, prefinjenimi barvnimi intervencijami ter rahlo toniranimi ali praznimi polji. Ta oblikujejo intimističen, pretočen in zračen prostor, ki je izjemno bogat v svoji navidezni praznini ter poln simbolnih in filozofskih poudarkov v iskanju temeljnega bistva oziroma podstati. Minimalni, komaj vidni horizontalni črtni poudarki oblikujejo različne pravokotne ploskve, ki kot skupna barvna gmota ustvarjajo nekakšno barvno polje – okno. Avtor je dela zelo premišljeno zasnoval kot triptih v zanj značilnem poduhovljenem, introspektivnem in ritualnem postopku. Celotno pripravo nosilca za sliko opravi sam, od napenjanja platna na podokvir do končne priprave slikarske podlage, kar odraža njegovo predanost tradicionalnim slikarskim postopkom, ki so danes razmeroma redki.
ANDREJ PAVLIČ je vizualni ustvarjalec, ki sledi lastni ustvarjalni poti in ostaja zvest prepoznavnemu likovnemu jeziku ne glede na spreminjajoče se umetniške tokove in aktualne likovne težnje. Njegovo delo temelji na poglobljenem in kontinuiranem raziskovanju lastnih izraznih možnosti. V središče svojega raziskovanja postavlja figuro, ki ni zgolj nosilka prepoznavne podobe, temveč prostor raziskovanja različnih identitet in likov, predvsem njihovih psiholoških profilov in značajskih lastnosti, s čimer umetnik odpira vprašanja človekove individualnosti, notranjih stanj in večplastnosti osebnosti. Slike, objekte in skulptoslike gradi palimpsestno; v večplastni strukturi se prepletajo različne časovne ravni, zgodovinske reference in osebne interpretacije, pri čemer posamezne plasti soustvarjajo bogato in kompleksno vizualno celoto. Avtorja odlikuje izjemna metjejska spretnost, ki se kaže v natančni izdelavi detajlov.
doc. mag. Klementina Golija