TEMA

Predstava o sliki kot odprtem oknu, ki jo je leta 1435 formuliral Leon Battista Alberti, je zaznamovala cele generacije slikarjev. »Ideja okna« je bila za umetnike, kot so Robert Delaunay, Henri Matisse in Marcel Duchamp, izhodišče za novo formulacijo njihovega razumevanja slike ali za temeljito redefinicijo tega, kar slika je. Na začetku 20. stoletja je bilo okno, zreducirano na pravokotnik svojega okvira, uporabljeno kot simbol preizkusa osvoboditve slikarstva od njegove upodabljajoče funkcije. S Fresh Widow, repliko francoskega okna (French window), je Marcel Duchamp leta 1920 postuliral slovo od iluzionističnega slikarstva. Tako Duchamp kot tudi mnogi umetniki klasične moderne v slikarstvu znova povzamejo že stoletja uporabljano slikovno metaforo »fenestre aperte« (Leon Battista Alberti) ali »pariete di vetro« (Leonardo da Vinci) in idejo okna povežejo z idejo slike, vendar le toliko, da z ironičnim obratom postavijo pod vprašaj klasični koncept slike kot odslikave sveta in ga nadomestijo z novo definicijo umetnosti.

Okna so odprtine, ki v prostor spuščajo toploto, svetlobo ali vonjave in omogočajo poglede ven, noter in skozi. Zdi se, da okna predstavljajo eno od temeljnih antropoloških konstant. Beseda okno v angleščini je prvič zabeležena na začetku 13. stoletja in je prvotno pomenila odprtino v strehi. Vendar beseda in stvar izvirata iz latinščine in imata razmeroma kratko zgodovino, namreč zgodovino kulturne izposoje iz sredozemskih življenjskih konceptov. »Okno« prvotno sploh ni bilo mišljeno kot odprtina, skozi katero naj bi v stavbo prihajala svetloba. V mikenskih palačah ni bilo oken: svetloba je v prostore padala od zgoraj. Tudi pri zgodnjih rimskih hišah lahko vidimo, da so bila okna pogrešljiva: odprti atrij je omogočal vstop svetlobe v stavbo in osvetlitev sob brez okenskih odprtin. Veliko pozneje, s pojavom večnadstropnih stavb, so se pojavila tudi okna.

Iz tega lahko sklepamo, da so imela okna v antiki očitno povsem drugačno funkcijo, ki ni bila osvetljevanje prostorov. Antični templji so bili prvotno koče iz desk z eno samo odprtino, skozi katero so avguri (rimski svečeniki) – vedeževalci, razlagalci sveta in duhovniki v eni osebi – izvajali svoje obrede, opazovanja in napovedovali usodo. Pomen odprtine je bil v tem, da je polje opazovanja skrčila na izsek in s tem osredotočila pogled. Takšen okvir je perspektivo omejeval in jo hkrati ustvarjal.

Kot medij optične komunikacije okna ločujejo zunanjost od notranjosti, obenem pa med tema ločenima svetovoma vzpostavljajo prehod, skozi katerega pogled presega mejo med zunanjim in notranjim.

Okna prepuščajo svetlobo in omogočajo gledanje. »Severni mistiki 14. stoletja so trdili, da mora človek z duhovnimi očmi gledati svojo notranjost, pri čemer metafora okna – ogledala povezuje dušo in telo. Renesansa je med drugim ohranila antično pojmovanje očesa kot okna duše, l'occhio che si dice finestra dell'anima, piše Leonardo.« (Jure Mikuž, Zrcaljena podoba, str. 81) Tako je bila podoba okna že zgodaj povezana z aktom videnja.

Od 15. stoletja dalje je okno metafora slike. V spisu O sliki (De pictura), izdanem leta 1435 kot navodilo slikarjem, s katerim jih avtor seznanja s skrivnostmi zgradbe slike, Leon Battista Alberti opisuje, kako začne delo na sliki: »Najprej na ploskvi, ki jo bom poslikal, narišem pravokotni štirikotnik poljubne velikosti in si ga zamišljam kot odprto okno, skozi katerega gledam tisto, kar se tam predstavlja.« S tem »pravokotnim štirikotnikom« Alberti definira okvir in hkrati izsek resničnosti, ki ga je treba zabeležiti. Ta okvir si nato predstavlja kot prazno mesto na steni, v katero vstavi sliko, urejeno po pravilih centralne perspektive.

Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja okno ni več metafora pogleda na svet, kot ga je opredelil Alberti, temveč postane samostojen slikarski motiv oziroma objekt. Umetniki okna ne uporabljajo več kot sredstva za ustvarjanje iluzije prostora in v smislu mimesis, ampak ga postavijo v središče umetniškega zanimanja kot odprto interpretativno polje. Okno postane konceptualni prostor, skozi katerega umetniki raziskujejo naravo podobe, mehanizme percepcije, sociološke in kulturološke vidike ter kompleksnost pogleda. Podoba usmerja naš pogled, hkrati pa pogled soustvarja podobo in njene pomene. Pogled tako presega meje vidnega – postaja prostor izkušnje, interpretacije in kritičnega premisleka.