Zoran Poznič

Okno je eden najstarejših motivov v zgodovini umetnosti. Dolga stoletja je predstavljalo odprtino v svet, metaforo pogleda in obljubo razumevanja resničnosti. Alberti je sliko razumel kot odprto okno, skozi katero lahko opazujemo svet. Danes pa se zdi, da je vprašanje drugačno. Ne sprašujemo se več le, kaj gledamo. Sprašujemo se, kdo usmerja naš pogled in zakaj.

Živimo v času, ko nas obdajajo nešteta okna. Zasloni telefonov in računalnikov, nadzorne kamere, družbena omrežja in algoritmi so postali nova arhitektura vsakdana. Nikoli prej nismo imeli toliko možnosti gledati. Nikoli prej nismo bili toliko gledani. Nikoli prej naše pozornosti ni določalo toliko zunanjih sil.

V svetu, kjer se podobe izmenjujejo hitreje, kot jih uspemo razumeti, postaja pogled potrošno blago. Pozornost je postala valuta. Intimnost vsebina. Zasebnost pa stvar pogajanja. Prostovoljno razkrivamo svoja življenja, hkrati pa se vse manj zavedamo, kdo določa okvire, skozi katere opazujemo druge in same sebe.

Motiv okna v sodobni umetnosti zato presega svojo materialno pojavnost. Ni več zgolj simbol odprtosti in povezovanja. Lahko je tudi instrument nadzora, izključevanja in manipulacije. Je meja med notranjim in zunanjim, med bližino in odtujenostjo, med svobodo in izpostavljenostjo. Vprašanje ni več, ali gledamo, temveč kako gledamo in kaj smo pripravljeni spregledati.

Razstava Okno – motiv v sodobni umetnosti odpira prostor za premislek o teh protislovjih. Umetniška dela raziskujejo pogled kot obliko odnosa, moči in odgovornosti. Govorijo o prisotnosti in odsotnosti, o razdrobljeni izkušnji prostora, o hrepenenju po bližini in o strahu pred razkritjem. Predvsem pa nas opominjajo, da pogled nikoli ni nevtralen. Vedno razkriva nekaj o svetu. In vedno razkriva nekaj o nas samih.

Morda je ena največjih iluzij sodobnega časa prepričanje, da več podob pomeni tudi več razumevanja. A količina informacij še ne pomeni globine vpogleda. Nasprotno. V poplavi podob postaja vse težje razlikovati med bistvenim in nepomembnim, med resničnostjo in konstrukcijo, med empatijo in voajerizmom.

Prav zato ostaja umetnost pomembna. Ne zato, ker bi ponujala odgovore, temveč zato, ker upočasnjuje pogled. Ker nas sili, da se ustavimo. Da vztrajamo v nelagodju vprašanj. Da podvomimo o samoumevnosti podob, ki nas obdajajo.

Mednarodni festival likovnih umetnosti Kranj tudi letos vzpostavlja prostor srečevanja različnih umetniških poetik, generacij in ustvarjalnih pristopov. V času, ko prevladujejo hitri odzivi in poenostavljene interpretacije, razstava odpira prostor za kompleksnost. Za večplastnost. Za možnost, da svet vidimo drugače.

Okno lahko odpremo, da bi razumeli druge. Lahko pa ga uporabimo, da utrdimo lastne predstave in predsodke. Morda je prav zato vprašanje, ki ga zastavlja letošnja razstava, tako aktualno: ne kaj gledamo, temveč kdo postajamo s tem, kako gledamo.