Metka Lokar
Curator
Država v gosteh, Kitajska
Tri okna, en pogled
O bližini, dialogu in načinih gledanja
Tako kot vsaka velika umetniška tradicija je tudi kitajska umetnost stoletja iskala načine, kako razumeti in predstaviti svet, v katerem živimo, pri tem pa od vsega začetka ubirala precej samosvoja pota. Niso je zanimale zgolj preproste preslikave otipljivega. Večji izziv ji je predstavljalo vprašanje, kako ujeti tisto, kar je nemogoče ujeti neposredno: odnos med vidnim in nevidnim, med človekom in naravo, med trenutkom in njegovim odmevom, med podobo in opazovalcem. Razsežnost torej, v kateri pogled lahko preraste v doživetje. Njena iskanja v tej smeri so med drugim polno zaživela v tradicionalnih kitajskih vrtovih, umetelno oblikovanih pokrajinah v malem, kjer se arhitektura, kamen, voda, rastline in prazni prostori povezujejo v ubrano celoto.
Mimo teh vrtov ne moremo, saj tema letošnjega mednarodnega likovnega festivala v Kranju zveni kot jasen odmev vanje ujetega razumevanja umetnosti. Okno kot prostor pogleda bi lahko bilo katero od oken, ki kot pomemben element v vrtovih iz časa starodavnih kitajskih dinastij nikoli niso samo okna, ki odpirajo pogled navzven – so okna, ki delujejo kot prazni okviri za slike in kot taka pogled oblikujejo. Uokvirijo del pokrajine, ujamejo igro svetlobe med bambusi, za trenutek ustavijo pogled na skali ali veji cvetoče slive ter posamezne prostore v vrtu med seboj prepletejo v tekočo in razgibano sliko. Vabijo nas, da podobe, ki jih ujamejo, odkrivamo postopoma, korak za korakom, in nas tako naučijo gledati. Ne zato, da bi videli več, ampak da bi videli drugače.
Prav v tem – da bi videli drugače – se skriva tudi zasnova predstavitve Kitajske kot države v gosteh na letošnjem festivalu. Je odgovor na vprašanje, kako v enem samem prostoru predstaviti kitajsko likovno umetnost v vseh njenih oblikah, ki ni le en slog, ena sama tradicija ali enoznačna zgodba, temveč neprekinjen dialog med preteklostjo in sedanjostjo, med različnimi pokrajinami, navdihi in načini razmišljanja, tudi ko imamo v mislih samo njenih zadnjih nekaj desetletij. Napisal se je skoraj sam od sebe skozi zaupanje, srečanja in prijateljstva, ki so se spletala skozi leta, predvsem pa skozi zavedanje, da umetnost ni prostor razlik, ampak prostor, kjer lahko odkrijemo tisto, kar nam je skupno.
Kitajski umetniki so se na Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju predstavili že večkrat, zaradi česar Kitajsko kot državo v gosteh na letošnjem festivalu lahko razumemo (tudi) kot nadaljevanje te zgodbe: leta 2025 v Pekingu živeči fotograf Lin Zhipeng/No. 223, leta 2020 v Rotterdamu živeča filmska ustvarjalka Jue Yang, istega leta, kot že dvakrat pred tem, 2019 in 2016, pa tudi Wang Huiqin, slikarka, ki je v zadnjih štirih desetletjih stkala pomembne umetniške vezi med Kitajsko in Slovenijo; za sodelovanje na letošnjem festivalu je nagovorila kiparja Fu Liminga, v trojici, ki tokrat predstavlja Kitajsko, pa je tudi njena hči Lili Saje Wang, ilustratorka in grafična ustvarjalka, katere delo zanimivo nadaljuje dialog med kitajskim in slovenskim kulturnim prostorom. Stike z mojstrom lesoreza He Lihongom sta pred več kot desetletjem navezala člana Likovnega društva Kranj Irena Gayatri Horvat in Lojze Kalinšek, njegova dela, ki sta jih prinesla domov iz daljnega Yinchuana, pa so tokrat v Sloveniji predstavljena prvič.
V Mali galeriji, ki na tokratnem festivalu gosti Kitajsko, se tako srečujejo trije umetniki, ki pripadajo različnim generacijam, prihajajo iz različnih življenjskih okolij in ustvarjajo z različnimi materiali, pa vendar jih poleg posebnih vezi s Slovenijo druži še nekaj, kar vse to presega: vsi trije verjamejo v moč pogleda, zadržanega v brezčasnosti trenutka. He Lihong v svojih delih išče tišino pokrajine ob Rumeni reki, Lili Saje Wang raziskuje svetlobo drobnih vsakdanjih utrinkov, ki jih opazimo šele, ko upočasnimo korak, Fu Liming pa prostor dialoga med človekom in prihodnostjo. Nihče od njih ne poskuša razložiti sveta in vsako njihovo delo je kot okno v tradicionalnem kitajskem vrtu: vabi nas, da se ustavimo. Da naš pogled ne zdrsi mimo. Da misel odtava. Kajti oken ne potrebujemo zato, da bi videli svet. Potrebujemo jih, da se zavemo načina, kako gledamo ta svet. Ko pogled preraste v doživetje, lahko iz doživetja nastane dialog. Iz dialoga bližina. Iz bližine pa prostor, v katerem se različni svetovi ne srečajo zato, da bi postali enaki, temveč zato, da bi se med seboj bolje razumeli.
mag. Metka Lokar