Dobitnik priznanja za življenjsko delo
Aleksij Kobal
Akademski slikar
Na razstavi Bonjour, Monsieur RGB umetnik predstavlja slikarska dela, ki so nastajala od leta 2024 do danes. Likovno raznolik in ikonografsko nabit izbor umetniških del, ki je nastal v zadnjih nekaj letih, učinkovito ponazarja umetnikov organski način prehajanja med slikarskimi cikli. Četudi se med njimi pojavljajo očitne razlike in zavestni odmiki, se ti cikli med seboj povezujejo in narekujejo oblikovno ter vsebinsko razumljiv ritem. Jasnemu kontinuumu navkljub umetnikova praksa praviloma vključuje nenehno raziskovanje in tehnično izpopolnjevanje. To mu omogoča, da se videz, atmosfera in ikonografija del konstantno reformirajo in nadgrajujejo. Na ta način dela stopajo v koraku s časom, ki se prav tako nenehno spreminja, in svetom, ki ga v plastenju simbolne vsebine avtor odslikava na neposreden, brezkompromisen in venomer čuten način. Tokratna predstavitev izpostavlja vedno bolj potenciran paradoks navidezne realnosti; na eni strani lebdi s tehnologijo prepreden pogubni svet, na drugi strani pa spremljamo izdihljaje narave, ki človeštvu polzi skozi pohlepne, s krvjo umazane prste.
Eden od pomembnejših upodobljenih elementov na slikarskih delih je neskončna širina neba. Lebdeča arhitektura, renesančni oblački, vzpenjajoče se gorovje, vrhovi iglavcev, božje dlani in ozirajoči se velikani – agregat likovno dodelanih elementov, ki se na tak ali drugačen način umeščajo na nekonvencionalno podobo mrežaste sfere. Ob natančnejšem pogledu se upodobljeno nebo razdaja kot kompleksna računalniška matrica. Ponekod živo rdeče, spet drugod rožnato, zelenkasto ali sivkasto; širino neba nadomešča vijugasta geometrijska mreža, kjer namensko uporabljen digitalni tisk vzpostavlja nov virtualni svet. Neposredni tisk izbrane matrice na platno postane umetnikova zavestna gesta, neposreden komentar, skorajda manifest. Gre za jasno poigravanje z idejo, da je platno (ki je sicer fizično, analogno in ustvarjeno iz naravnih materialov) sestavljeno iz pikslov. Upodobljeno nebo na slikah poustvarja vtis ekrana, s čimer se približa poznani coni udobja sodobnega človeka, ki mu zrenje v različne oblike zaslonov predstavlja glavnino preživete budnosti. Posamezna slikarska dela tako nagovarjajo, celo podžigajo gledalčevo siceršnjo zasvojenost z digitalno sfero. Umetnik tega ne doseže zgolj s prenosom računalniške matrice, ki s svojo geometričnostjo spominja na neskončne črvine ali nepredvidljive glitche, temveč tudi z uporabo specifične barvne palete. Barvni model RGB (kombinacija rdeče, zelene in modre barve) je osnova slehernega zaslona, umetnik pa ga na platno naslika ali odtisne s fizičnimi barvami; zgodi se prenos realnosti, preplet slikarskega z digitalnim. Lahko bi celo trdili, da gre za zavestno pristajanje na logiko digitalnega sveta, kjer se človeško realnost vnovične konzumacije neštetih svetlečih pikslov subverzivno prenese na slikarsko platno, ki pa je samo po sebi obteženo z zgodovinsko-umetnostnim kontekstom in kjer v oziru do barvne teorije prednjači drugačen barvni krog. Izvija se ironično vprašanje o obstoju resnične realnosti in (ne)smislu ponotranjenih iluzij.
Na mrežasto podlago, ki gledalca posrka v razvpito iluzijo, so umeščene številne figuralne komponente, pri katerih prevladuje bolj tradicionalna slikarska poteza. Realistični in puhasti oblaki ter organska stvarna drevesa se na slikah pojavljajo kot naključna deviacija; vzpostavijo nepričakovano napetost, kontrast med dvema stvarnostma. Zdi se, da s poudarjanjem neprijetne ambivalentnosti resničnosti umetnik ne žuga ali nalašč moralizira, pač pa zgolj izpostavlja stanje takšno, kot je. Lebdeči oblaki, drevesa, gore in stare palače v slike vpeljejo element poznanega, familiarnega, klasično miljejskega, slikarskega, likovnega, oblikovnega. Pa vendar se umetnik poigrava z mislijo, da je sodobnemu človeku še vedno bližje tisto, kar je digitalno – tisto, kar funkcionira kot privid, simulacija, matrica ali iluzija.
Človeška stvarnost in njena kontekstualizacija se danes namreč uresničujeta skozi sfero digitalnega; obstajata torej resnično okolje in narava, obenem pa obstaja še virtualni svet, v katerem resnično živimo. In oba gresta k vragu.
Razstavljena dela nosijo naslove, kot so: Nebo nad Gazo, Pentagon, Kitajski zid, Babilonski stolp in Rojstvo kolosa. Že poimenovanja napeljujejo na krizo trenutnega sveta in duh časa, ki ga zaznamujejo paralizirajoča tesnobnost, naraščajoč strah in absolutna negotovost. Nemalo vsebine je neposredno povezane z vojno in idejo obrambe, varnosti, nadzora ter nasilja. V obliko petkotnika so denimo zoperstavljena pročelja lokalnega objekta Mladika, kjer so danes nastanjena pomembna državna ministrstva. Podobo ministrstva za zunanje zadeve pod krinko Pentagona eksponirajo naslikane silhuete beguncev, ki hitijo mimo lebdečega kompleksa. Zelo impozanten je tudi grozeč, ozirajoč se velikan, ki se dviga iznad oblakov. Ta z gesto roke in celotno držo aludira na Kolosa španskega baročnega slikarja Francisca de Goye. Prvotno delo je bilo naslikano v času, ko je na Iberskem polotoku divjala španska vojna za neodvisnost. Agresija, temačnost in monumentalnost velikana simbolizirajo moč, dominantnost, vojno in smrt. Zaslepljen, z glavo med oblaki, poln prezira se nanaša na vnovično ponavljanje zgodovine in grozote aktualnega, s tehnologijo podkrepljenega vojskovanja. S tega vidika umetniška dela na razstavi nastopajo kot svarilne metafore, ki se sproti uresničujejo. Najnovejši umetnini vključujeta celo podobo kolosalne (božje?) roke, ki se v tridimenzionalni geometrični – in najpomembneje digitalni – obliki steguje in odločno posega z nedoločljivega neba. Pod dlanjo je ristanc – preprosta, tradicionalna otroška igra, ki hkrati vzbuja spomine na brezskrbno otroštvo ter aludira na različne koncepte sanj in igro nezavednega. Tematiki navkljub delom ne umanjka dobrodošel element magičnosti in brezčasnosti. Prav nasprotno, ta se kot tiha tolažba razkriva v likovnih finesah, tehnični eksperimentalnosti, izbiri motivike in sekvenciranju del na razstavi. Tudi naslov same razstave se nanaša na eno od osrednjih osebnosti umetnostnega realizma 19. stoletja, s čimer duhovito namiguje na vedno znova porajajoči se dvom o možnostih upodabljanja resničnosti in nenehnega dialoga z umetnostnozgodovinskim izročilom. Bonjour, Monsieur RGB spomni: umetnik je lahko romantičen, svet pa je vse prej kot to.
