Bagrat Arazyan
Kurator
Okno kot prostor pogleda
»Do katere mere je resnično to, kar imamo za resnično?
Kje se začne ‘resničnost, ki jo imamo za resničnost’?«
Haruki Murakami
Med pogledom in tem, kar gledamo, je vedno prostor nevidnega. Vedno gledamo skozi. To »skozi« je samo po
sebi nevidno, vendar nam omogoča videti. Brez tega nevidnega vidnost ne bi bila mogoča. Toda ali to nevidno
pripada temu, kar imenujemo resničnost? Ali pa je posrednik, »okno«, ki povezuje različne resničnosti?
Pravimo: »Nekaj je.« In to »nekaj« lahko vidimo. Ne vidimo pa tega »je«, čeprav prav ta »je« – Bit – omogoča, da
to »nekaj« obstaja. Ta prostor nevidnega, skozi katerega gledamo, je bitnosten; je prav tisti »je«.
Prostor nevidnega je absoluten. Hkrati je vse in nič določenega. Toda za nas, za naš pogled, postane neke vrste
okno, skozi katero nevidno pridobi resničnost. Ker pa ima lastnosti Absoluta, nam hkrati omogoča, da to nevidno
zaznamo v njegovem prvotnem, transcendentnem stanju. Kot »okno« deluje v obe smeri: omogoča nam, da
gledamo skozenj in vidimo nekaj v Večnosti, Tam, obenem pa omogoča tudi nam samim, da postanemo razkriti in
vidni Večnosti.
Ko govorimo o pogledu, ga praviloma razumemo kot fizični pogled. Toda ko se zazremo skozi prostor nevidnega,
gledamo že z drugačno, nefizično optiko in začnemo razumeti, da tako mi kot naš pogled že od samega začetka
pripadamo temu nevidnemu bitnostnemu prostoru.
Je umetnik pripravljen zreti v to nerazumljivo in nevidno? Je pripravljen videti in govoriti z Večnostjo? Je pripravljen
slišati, kaj mu govori Večnost? To so vprašanja, na katera za zdaj še ni odgovorov. Lahko le sprašujemo. Umetniki
pa bodo vsak zase poskušali odgovarjati na ta vprašanja. Morda nam bo vsem uspelo ustvariti viden umetniški
prostor, skozi katerega bodo umetniki, ki se med seboj ne poznajo, v prostoru nevidnega začeli medsebojni dialog.