OKNO KOT PROSTOR POGLEDA

Pojem okna ima že od samih začetkov eno najlepših simbolnih konotacij, in sicer »okno v svet«, ki neizogibno spodbuja širjenje obzorij ter odpravljanje meja in ovir. Gre za koncept, ki v okviru Mednarodnega festivala likovnih umetnosti Kranj ne omejuje niti teme niti izraznega medija, temveč omogoča širok razpon in svobodo pri izboru avtoric in avtorjev, pri čemer sem se ravnala po raznolikih asociacijah, ki so se intuitivno porajale ob prebiranju avtorske zasnove letošnjega festivala. Nazadnje sem izbrala avtorice in avtorje, ki v sebi lastnem mediju ustvarjajo določene premike od običajnega – bodisi skozi temo, tehniko ali dojemanje medija, znotraj katerega delujejo –, s čimer ponujajo drugačen pogled na nekaj dobro znanega oziroma ustvarjajo vizijo lastnega prostora pogleda.

Ko mi je bil dodeljen razstavni prostor Layerjeve hiše, sem se odločila njegove posebnosti kar najbolje izkoristiti kot svojevrsten okvir za zaznavanje in doživljanje okna v svet likovne umetnosti oziroma kot dvojni okvir: razstavni prostor kot prostor pogleda na umetnost, ki hkrati prevprašuje prostor umetnosti. Videla sem lončeno peč in krožno vdolbino namesto običajnega vogala ter se spomnila kotnih slik Siniše Reberskega. Videla sem kovinske nosilce za razsvetljavo in se spomnila lebdečih objektov Antona Vrlića. Videla sem vhod v prostor, ki se ne uporablja, in se spomnila vitrajev Dominique Jurić, vstavljenih v stara lesena vrata. Videla sem leseno klopco v zaobljenem kotu in se spomnila deformiranih del iz pleksi stekla Ivane Mrčele. Začutila sem, kako razstavni prostor s številnimi okni omogoča velik dotok dnevne svetlobe, kar me je spodbudilo k razmišljanju o mediju stekla, ki pride do polnega izraza v neposredni komunikaciji z naravno svetlobo, medtem ko oblika okna v delih Antona Vrlića pogledu v svet daje novo razsežnost. Ob omenjenih tridimenzionalnih eksperimentih zaznavanja pogleda na likovno umetnost in slikarstvo sem se spomnila tudi Damira Facana-Grdiše, Marine Fernežir in Nevene Živić, ki znotraj klasičnega formata slike odpirajo nova obzorja.

Predstavitev izbora hrvaških avtoric in avtorjev začenjam z zadrževanjem na področju klasičnega formata slike, znotraj katerega Marina Fernežir in Damir Facan-Grdiša okno interpretirata kot fizično in simbolno mejo med zasebnim in javnim, Nevena Živić pa izhaja iz okna kot jasne ločnice med vidnim in nevidnim. Marina Fernežir kot magistrica konserviranja in restavriranja umetnin s širokim razponom tehnik in nosilcev ponuja bogato in raznovrstno interpretacijo evropskih mest, pri čemer se poigrava z vizurami oziroma dojemanjem posameznega mesta, od monokromatskih in ekspresivnih do nadrealističnih izrazov, ki jih utemeljuje na osebnem doživljanju in energiji mesta. Med različnimi možnostmi pogleda izstopa prizor z raznobarvnimi drevesi v gozdu, med katerimi je umeščen izrazito horizontalen format s pogledom na urbano jedro Berlina. Kompozicijsko in koloristično izvirna interpretacija opozarja na možnost večplastnega zaznavanja, prežetega z individualnim doživljanjem in videnjem določenega mesta. Pristop, ki združuje naravo in velemesto, nosi širok razpon konotacij oziroma načinov dojemanja pogleda – od aktivističnega in ekološkega prek impresionističnega pa vse do globoko osebnega. Okvir znotraj okvirja dodatno poudari simboliko okna v svet v enem izmed delov triptiha na temo Varšave. Gre za izrazito nasičeno kompozicijo, ki ponuja eno izmed treh povsem različnih interpretacij izbranih mestnih motivov, dodatno poudarjenih z okvirjem iz kolaža fotografij, ki že same po sebi predstavljajo prostor pogleda oziroma neposrednega beleženja sveta okoli nas skozi medij fotografije. Marina Fernežir tako z dvema deloma, izvedenima v klasičnem mediju slikarstva, vendar hkrati z bogastvom in raznolikostjo tehnik, slogov, interpretacij ter različnih formatov in mestnih vizur, ponuja celoten spekter razumevanja okna kot metafore pogleda.

Nevena Živić združuje sodobni slikarski izraz s tradicionalnim ročnim vezenjem, s katerim prepleta svoja dela. Nit tako postane sestavni del dela ter površini platna daje snovnost in reliefnost, medtem ko deli, izvedeni z ročnim vezenjem, odpirajo vprašanje meje med vidnim in nevidnim. Smisel in razlog svojega ukvarjanja z umetnostjo je Nevena Živić utelešila v triptihu »S svojimi deli popraviti svet«. Avtorica uporablja nit kot gradivni element svojih slik, ki nazadnje postane most med notranjimi stanji in zunanjim svetom. Poleg zaznavanja notranjega in zunanjega avtorica združuje vizualno in tipno, likovno in besedilno, pri tem pa okno kot prostor pogleda interpretira skozi številne plasti in kompleksnost lastne umetnosti ter spodbuja rušenje ovir ozkoglednosti individualnih pogledov. Reliefna površina njenih platen postaja meditativni prostor, ki opozarja na smisel odpravljanja meja ozkih pogledov, da bi omogočili uresničitev ideje skupnosti, povezanosti in medsebojne podpore. V Braillovi pisavi izvezeni stavek »S svojimi deli popraviti pokvarjeni svet« slepim omogoča, da delo začutijo in doživijo, vsem drugim pa, da spoznajo svet, v katerem živijo.

Siniša Reberski in Damir Facan-Grdiša sta avtorja, prepoznavna po svojem izrazu v tehniki akvarela, ki je ne obravnavata kot svobodno razlito barvno liso, temveč pri gradnji kompozicije razvijata edinstven in izrazito specifičen pristop. V delu Damira Facana-Grdiše je motiv okna prisoten tudi dobesedno, kot pomemben vsebinski element interpretacije visokih nebotičnikov. Avtorjev celoten izraz prevprašuje pojem zaznavanja sveta skozi visoko stiliziran, izrazito reduciran in tonsko opredeljen likovni rokopis, medtem ko pojem okna v delih z motivom mesta prevzema funkcijo psihološkega elementa vprašanja osebnih meja, interpretiranega skozi subverzivni motiv silhuetnih človeških figur, umeščenih v okenska polja.

Siniša Reberski pa je v celoti posvečen beleženju neposredne izraznosti narave v tehniki akvarela, ki jo resnično občuti kot svojo in ki tako postane njegov primarni medij komunikacije s svetom, pa tudi s samim seboj. Tradicionalni format dvodimenzionalnega prostora slike pri tem obogati s tretjo dimenzijo, tako da oblikuje kotne slike, s čimer odpravi diktat ploskve in sliki omogoči, da vstopi v prostor. Izstopanje iz običajnega konteksta zaznavanja slikovne površine odpira celo vrsto novih možnosti doživljanja vsebine, medtem ko spremljajoči naslovi del oblikujejo svojevrstno poezijo v malem ter podobno kot pogled skozi okno čustveno prispevajo k celotnemu vzdušju cikla.

Ivana Mrčela deluje na področjih risbe, slike, objektov, prostorskih in ambientalnih instalacij ter posegov v prostor, pri tem pa obravnava aktualne teme in skozi visoko estetiziran ter prepoznaven likovni rokopis prevprašuje okvire sveta, v katerem živimo. Delo »Handglasses«, izvedeno s kombinacijo risbe na papirju in pleksi steklu, omogoča pogled, ki kljub temu, da je določen in opredeljen z okvirjem, vsebuje večdimenzionalnost, ki se prenaša tudi v vsebino dela, saj raziskuje odnos med zunanjim videnjem, identiteto in samopredstavitvijo. Okno, ki običajno predstavlja oviro ali nišo, iz katere opazujemo in smo opazovani, je tukaj nadomeščeno z žensko figuro, ki si z rokami zakriva obraz, vendar odprtini v dlaneh razkrivata oči, s čimer nastane paradoks gledanja – obraz je zakrit, pogled pa ostaja prisoten in intenziven. Motiv dvojnega zaznavanja opazovanemu subjektu omogoča, da hkrati postane tudi tisti, ki opazuje. Delo prevprašuje tradicionalni položaj in dojemanje ženskega telesa znotraj vizualne kulture kot objekta in subjekta, ki je trajno izpostavljen pogledu in vrednotenju. Kombinacija risbe na papirju in plasti pleksi stekla ustvarja rahlo prostorsko razdaljo med elementi slike, kar dojemanju figure dodaja novo plast – poudarja idejo zaščite, skrivanja, pa tudi nadzora nad lastno vidnostjo.

Korak dlje pri širjenju možnosti zaznavanja in ustaljenih vzorcev pogleda predstavlja triptih »Just a Girl«. Ne gre zgolj za to, da delo ni klasična dvodimenzionalna risba, temveč upogibanje pleksi stekla ustvarja deformacije oziroma vdolbine in izbokline, ki popolnoma preoblikujejo pričakovani in ustaljeni prikaz ženskega obraza, medtem ko risba, izdelana z akrilom na pleksi steklu, zaradi prosojnosti nosilca omogoča dodatno večplastnost in odpiranje novih vizur. Poleg deformacije upodobljenih ženskih figur prihaja tudi do prekrivanja vizur med posameznimi deli triptiha. Delo nosi globoko simboliko prostora pogleda in zaznavanja kot komunikacijskega kanala za opozarjanje na nevralgične točke naše družbe, s poudarkom na ponovnih poskusih omejevanja pravic žensk ter velikem vplivu družbenih norm na pričakovano dojemanje in vlogo ženske v današnji družbi. Skozi moment deformacije delo opozarja na krhkost dosežene enakopravnosti in nevarnost družbenega »vračanja nazaj«.

Na področju izstopanja iz okvirjev, deformacij in drugačnega zaznavanja ustaljenih norm ter umetniških formatov deluje Anton Vrlić, ki slikarstvo interpretira tako, da zapušča tradicionalno površino papirja in vstopa v tridimenzionalnost slike. Pleksi steklo, ki je bilo v delih Ivane Mrčele gradivno sredstvo likovnega izraza, v delih Antona Vrlića prevzema vlogo zaščite in opredelitve svobodno razlite akvarelne lise, vpijene v snov zmečkanega papirja, ki je kot dragocena skulptura ujet v prosojen okvir ter omogoča pogled na snov z vseh strani.

V okviru istega cikla se Anton Vrlić loteva procesa recikliranja zavrženih tekstilnih objektov, ki jih prav tako zaznamuje izrazita razgibanost površine z gubami, nitmi in dodatnimi vključenimi elementi, kot sta kartonska škatla ali predal, ki namesto prosojne škatle iz pleksi stekla ekspresivni, koloristično nasičeni tkanini dajeta njen končni okvir in opredelitev. Avtor gre še korak dlje in posamezne tkanine pušča svobodne v njihovih organskih oblikah, jih obdeluje z vseh strani ter jim omogoča nov vidik pogleda in zaznavanja, tako da jim dovoli prosto lebdeti v prostoru kot samostojnim objektom.

Medtem ko lepota akvareliranih paus papirjev pride do polnega izraza skozi fluidnost barve v sožitju z dnevno svetlobo, rekonstrukcije tekstilnih objektov komunicirajo skozi grobo estetiko nasičenih barv, ki spominja na kaljužo surovega vsakdana. S tem nam ponovno odpirajo možnost zaznavanja vsakdanjega življenja skozi recikliranje in različno obravnavo nekoč zavrženih predmetov, ki prevzemajo funkcijo samostojnih umetniških objektov. Izstopanje iz običajnih okvirjev in nenehna prisotnost eksperimenta v delu Antona Vrlića se zaokrožujeta z deli, izvedenimi v mediju stekla. Objekti, katerih osnovna oblika spominja na okno ali okensko polje, pridejo do polnega izraza v neposredni komunikaciji z dnevno svetlobo ter odpirajo področje izjemno kompleksne in večplastne pripovedi o možnostih zaznavanja prostora. Nit, ki povezuje vsa predstavljena dela Antona Vrlića, je tema okna kot prostora znanja, ki nas uči o trajnosti občutenj ter minljivosti snovi in časa.

Dominique Jurić je kot edina umetnica v dolgi zgodovini zagrebške Akademije likovnih umetnosti, ki je diplomirala na temo vitraja, še danes ena izmed redkih sodobnih umetnic, ki izrazito negujejo to tradicionalno tehniko in ustvarjajo v mediju stekla. Čeprav bodo mnogi dejali, da gre za klasično tehniko in klasične motive, kot so interpretacije naravnih lepot, sveta rastlinstva in živalstva ter prepoznavnih mestnih vizur, ki ne obravnavajo sodobnih tem, ostaja odprto vprašanje – ali je res tako?

Kultne filme imenujemo klasike in v 21. stoletju nenehno nastajajo njihove nove priredbe, v glasbi večne uspešnice imenujemo evergreeni in jih lahko slišimo na vseh radijskih postajah, le v likovni umetnosti se nenehno poudarja, da je slikarstvo mrtvo, prav tako kot klasični likovni izrazi, ter se ponosno izpostavlja, da je danes edina prava in resna umetnost tista, ki jo prežemajo politični, ekološki in drugi aktivizmi. Toda ali ni v času, ko se vsi razglašajo za strokovnjake za vse, v resnici pa nihče več ničesar ne ve, napredno in pogumno pokazati obvladano veščino ter pristno slediti lastnemu notranjemu glasu? Kako bi lahko bila iskrena komunikacija o univerzalnih vrednotah sveta na katerem koli področju manj vredna od slepega sledenja vsiljenim trendom in prilagajanja praznim ter površinskim tokovom?

Dela Dominique Jurić predstavljajo svojevrsten začetek in konec zastavljene teme letošnjega festivala. Tradicionalna tehnika, h kateri avtorica pristopa na sodoben način ter z izjemnim občutkom za skladnost barv in ploskev ter doseganje uravnotežene kompozicije, nosi avro nekaterih davnih časov, ko smo cenili vse, kar nam življenje ponuja – naravo, kulturo, znanost in umetnost. Spominja nas na obdobje, ko se ni vsakdo imenoval umetnik, temveč je bil umetnik tisti, ki je posedoval znanje, obvladal obrt in imel veščine, hkrati pa je svet premišljeval in interpretiral drugače od povprečnega ljubitelja umetnosti. Dominique Jurić svoje vitraje oblikuje znotraj formatov starih lesenih vrat in okenskih okvirjev ter tako umetniško delo vključuje v naš vsakdan, kamor tudi sodi in kjer nam vedno znova ponuja možnost drugačne vizure in zaznavanja sveta, v katerem živimo.

Edinstvenost hrvaškega izbora avtoric, avtorjev in njihovih del je v dejstvu, da se vsa dela s svojimi oblikovnimi elementi v določenem segmentu vizualno in neposredno dotikajo dobesednosti prepoznavnega formata okna, na vsebinski in interpretativni ravni pa zajemajo celoten razpon najrazličnejših možnosti interpretacije in zaznavanja zastavljene teme »Okno kot prostor pogleda« ter v tem kontekstu v celoti slavijo namen in smisel sodobne umetnosti danes.

Višja kustosinja Sonja Švec Španjol, mag. umet. zgod.

← Alle Kuratoren